Kaj znanstveni dokaz sploh dokazuje?

Ljudje se pri učinkovitosti izdelkov in storitev zelo radi sklicujejo na "znanstveno dokazano" (ne)učinkovitost. 

Strokovnjaki namreč skozi raziskave pokažejo na obnašanje oz. rezultate po uporabi izbranega izdelka ali storitve. Če izdelek zadosti pričakovanjem, ki jih sproža s trditvami o delovanju, potem izdelek ustreza in je ta trditev tudi znanstveno dokazana. Skozi dokazni postopek se namreč išče vzročna povezava med uporabo izdelka ter rezultati, za katere proizvajalec trdi, da jih izdelek omogoča.

Vendar je ta paradigma (kot edina prava) danes že tako zastarela, da se človek včasih vpraša, kako je mogoče, da ob vsem razpoložljivem znanju, temu sploh še kdo verjame? 

Naj pojasnim…

Ko je znameniti Youngov eksperiment konec 19.stoletja pokazal, da se fotoni v snopu svetlobe lahko enkrat obnašajo kot delci, drugič pa kot valovanje, in da je rezultat odvisen predvsem od pričakovanj tistih, ki proces opazujejo, je počasi postalo jasno, da svet okoli nas ni ločen od nas. Posledično se je sčasoma rodila kvantna mehanika, znamenita Köbenhavnska interpretacija, razvile so se teorije strun, teorija Enosti itd. Eksperiment je odprl pot razumevanju, da je svet točno takšen (in zgolj takšen), kot mi verjamemo, da je. 
Zanimivo je, da o tem sicer že dolga stoletja govorijo praktično vsa duhovna izročila po svetu.  A kaj bi se znanstveniki ukvarjali z duhovnostjo? To je za cerkev, ne za laboratorij!

In o čem torej duhovna izročila? Govorijo predvsem to, da naj se osredotočimo na to, kar nosimo v sebi. To, kar nosimo v sebi, se namreč manifestira okoli nas. Tisto v kar verjamemo, se zgodi. To lahko imenujete Zakon Privlačnosti, ali pa znameniti „Kakor zgoraj, tako tudi Spodaj“ izpred par tisoč let. Govorimo o eni in isti stvari.

„Znanstveni dokaz“ pa dokazuje ravno nasprotno. To, da ste ločeni od sveta. Zakaj? Zato, ker „dokazuje“, da nekaj deluje neodvisno od tega, kaj si vi o vsem tem mislite.

Ideja ločenosti, ki je v nasprotju s prav vsemi temeljnimi predpostavkami duhovnih izročil po svetu, namreč omogoča merjenje česarkoli na takšen način, da verjamete, da se to dogaja neodvisno.

Ta ideja se je pojavila z znamenito trditvijo „Mislim, torej sem“ (Rene Descartes) in nato razvojem novoveške filozofije ter okvirjem za razvoj „moderne“ znanosti.

A da imajo prav duhovna izročila, ne pa nekaj vladarjev (strokovnjakov, če želite) dokazuje dejstvo, da veljajo tudi v primeru znanstvenega dokaza kot takšnega.

Skladno z duhovnimi izročili to namreč pomeni, da če vi verjamete, da ste ločeni od sveta, potem je za vas ključno, da spoštujete „znanstvene dokaze“. Ti vam namreč dokazujejo, da nek preparat deluje ne glede na to, kaj vi od njega pričakujete. 
Torej - če sem malo ciničen - če so znanstveniki rekli, da je tako, potem je tako. In, glej ga šmenta,  v resnici tako potem tudi je. Vi namreč v to verjamete.

Verjeti v nekaj ni zavestno dejanje. Gre za podzavestni mehanizem, ki se ustvarja in po potrebi tudi spreminja. Vi preprosto verjamete, brez velike filozofije. Vi verjamete, da lahko premikate oči, greste od stola do mize, verjamete, da znate voziti kolo... in tako tudi je. 
 Če morate razmišljati o tem, ali nekaj deluje ali ne, potem se prepričujete in ne verjamete. Šele skozi dokaze začnete polno verjeti (verovati) v karkoli že. Simpatičen primer je hoja po stopnicah navzdol. Če se med hojo začnete spraševati, katero nogo morate postaviti na naslednjo stopnico, se raje hitro primite za ograjo. Šele ko nehate razmišljati in zgolj opazujete, lahko ponovno hodite brez prepričevanja samih sebe kaj je potrebno storiti.

A zadeva ni tako nedolžna kot se zdi. Razmislek namreč odpira vsaj nekaj možnih smeri.

Prvič, znanstveni dokaz je odličen pripomoček zato, da človek verjame, da mu bo ta in ta preparat zagotovil takšne in takšne rezultate. 
 To je odločilno npr. v primeru bolnika, znotraj katerega skozi „znanstvene rezultate“ dosežemo zaupanje v preparat… in bolniku se zdravje izboljša. Seveda, če se ne postopa celostno, se sčasoma bolezen ponovi. V primeru raka je izumljen (!?) celo izraz, da se rak „zazdravi“ in ne pozdravi. Žal se res „zazdravi“ (začasno pozdravi), saj zdravljenje ne poseže v temeljna prepričanja, ki ustvarjajo motnjo v vibracijskem polju posameznika. Slej ko prej se težava (žal) lahko vrne.

Drugič, „znanstveni dokaz“ je skupaj z mogočno marketinško industrijo lahko dobro ozadje za prodajo sladkorja v prahu, ki ga pakiramo v kapsule in prodajamo kot odrešitelja pred čemerkoli. Ali kapsule delujejo? Seveda delujejo. Rezultati so namreč znanstveno dokazani… in bolnikom se zdravje dejansko izboljša. Če ste se nasmehnili in pomislili na ti. placebo efekt, naj omenim, da ne govorim o tem. Govorim o tem, da nobeno „zdravilo“ ne deluje 100%, temveč ga utrjen postopek skozi "laboratorijske analize in razvoj", pričakovanja vseh vpletenih in “znanstvene raziskave“ ločujejo od placeba.

In še bi lahko naštevali.

Zanimivo, in vedno bolj očitno dejstvo je, da če želite verjeti v znanstveno dokazovanje in tako sami sebe prepričati, da ste ločeni od sveta, morate iti skozi znanstveno pralnico in modeliranje vašega sveta na način, ki bo neizpodbitno podprl takšno razmišljanje. 
Kat v praksi pomeni, da ni dovolj, da obiskujete šolo zgolj par let tj. v osnovni, in nato še par let v srednji šoli. Ne! 
Danes je potrebno šolo obiskovati vsaj 12 ali več let. Večja je dostopnost informacij, dlje se morate šolati. Se čudite zakaj danes že dipl. ing komaj dobi službo? Seveda zato, ker ni služb v sistemu. Sistem je naravnan tako, da se s širitvijo dostopnosti informacij samo-zvišuje nivo zahtevane potrditve znotraj modelov za primernost vodenja teh modelov (beri: službe). 
 Danes je tako za "resno službo" potrebno biti vsaj magister ali doktor, ostalo pa naredi potem ego skozi “lokalno” izravnavo s tem, kdo je več in kdo je manj vreden v službi. In sistem se tako samo-izravnava, oži grlo ter zahteva daljše modeliranje - da lahko postanete "naši".  
(Namig: sedaj se seveda lahko nehate spraševati, zakaj je nekdo tak bedak kljub 20 letom šolanja in trem doktoratom, a vseeno zaseda tako odgovoren položaj v družbi.) 

To pomeni, da mora človek biti najprej dovolj dolgo znotraj modela, da se ga vsaj nekaj „prime“ (ne glede kako trd in samostojen je), nato pa mora dokazati še svojo pot znotraj poti, ki mu jo priznavajo izbrani. 
 Temu se strokovno reče „habilitacija“, gre pa za „znanstveno dokazan“ model, kako se človeka prepriča, da razvije svoj model, ki se seveda nahaja znotraj okvirjev tistih, ki ga potrdijo in mu podelijo naziv zato, da bo lahko verjel, da je presegel meje njihovega modela. Če je vsemu temu zadoščeno in je oseba  preverjeno"naš", potem dobi pravico do večnega belega kruha.

A če mislite, da je to vse glede "obveznega šolanja", ste se seveda zmotili. Če boste predolgo izven modela, se Vam lahko zgodi, da pričnete misliti s svojo glavo. 

Ko (če) dobite otroke, se boste namreč ponovno prisiljeni vključiti nazaj v formalno izobraževalno modeliranje in se učiti skupaj z njimi. 

 Tudi sam sem dolgo časa vztrajal pri tem, da naj se za šolo otrok uči sam. Ko pa je hči prinesla domov test za "kengurujčka" (včasih je bila to npr. Vesela šola), ki odraža sliko zgornje polovice znanja v izbranem razredu, in se je izkazalo, da skoraj pol stvari sploh ne razume, sem se resno zamislil nad svojim vztrajanjem. In ne, ne gre za to, da se je pač zmotila ali ni znala. Stvar je sistemsko seveda pripravljena veliko bolj prefinjeno. 

Kako naj otrok reši računsko nalogo s seštevki okoli števila 120, če se pa učijo računati do sto? Tako, da ali se učiš z njim ali pa najameš inštruktorja. (Ali pa seveda pustiš, da gre vse skupaj mimo in se čez leto ali dve ukvarja s spodnjim delom ocenjevalne lestvice tj. med 2 in 3).
 
 In velika večina staršev se seveda odloči, da pomaga otrokom po svojih najboljših močeh... in se znajde ponovno v šoli. 
Ponovno se uči enakega modelilarnja (in utrjevanja modelov), ki vodi v sistemske rešitve, ki že na daleč dišijo po tem, da so milo rečeno: problematične. Se vam ne zdi? Poglejte okoli sebe. Leta 2012 ob vsej tehnologiji strada več kot pol sveta. Je to rezultat, ki si ga vi želite?

Če se vrnemo nazaj na našo razpravo o tem, kaj pravzaprav znanstveni dokaz sploh dokazuje lahko ugotovim, da „znanstveni dokaz“ s svojo močjo, vzpostavljeno skozi sistemsko modeliranje dokazuje, da dejansko v praksi "dokazano" drži vse, kar se je "znanstveni dokaz" namenil dokazati. 

Hudič se seveda nasmehne in stopi iz sence na točki, ko se začnete spraševati, kaj pa če nekdo želi, da znanstveni dokaz dokazuje točno tisto, kar želi, da znanstveniki zanj dokazujejo.

Potem ste pa tam, kjer še muhe ne brenčijo več.

Prenehali ste verjeti v "znanstvene dokaze"... in Bog Vam pomagaj.

Če verjamete vanj, seveda. 


Avtor: Edvard Kadič
(EdvardKadic.com)

Ljubljana, 14.februar 2012