Zakon Privlačnosti

  Zakon Privlačnosti je v Sloveniji dosegel širšo prepoznavnost šele l.2008. Tega leta je namreč pri nas izšla knjiga Skrivnost. Zakon Privlačnosti, kot naslovna skrivnost omenjene knjige, je skoraj v trenutku dosegel skoraj mitske razsežnosti. Množica samooklicanih strokovnjakov in drugih interpretov je praktično čez noč postala praktično nepregledna.

A resnici na ljubo, ima to tudi dobro stran. Tudi najbolj trdi zagovorniki „uradne“ fizike in psihologije so sčasoma le začeli klecati pod bremenom pritiska dokazov in „dokazov“ delovanja. In polje za razpravo, se je počasi vseeno začelo širiti.

Seveda zakon Privlačnosti ni nič novega. Poznan je že zelo dolgo, le poznan je bil pod drugačnimi imeni. Poznajo ga praktično vsa duhovna izročila po svetu. Verjetno je še največji problem pri nas prav v tem, da se ga preprosto ne omenja v času šolanja, npr. v osnovni šoli.

Če zna stara mama povedati, da „isti ptiči vkup letijo“, učitelj v šoli pa zamahne z roko in pravi, da je zakon Privlačnosti le neka sanjarija, ima otrok (družba) precej resnejši problem z razumevanjem, kot se zdi na prvi pogled. Še posebej če upoštevate, da npr. za delovanje gravitacije ni druge razlage kot ta, da gre za naravni fenomen. A o tem je otrok v šoli vsaj obveščen.

Zakon Privlačnosti pa ni zgolj naravni fenomen, temveč je v resnici univerzalni fenomen. Velja namreč vedno in povsod, tako v fizičnem kot duhovnem svetu, od povezav v izvornem polju, pa vse do povezav največjih možnih teles.

Še najlažje bi zakon opisali z besedami: enako privlači enako.

A kaj to v resnici pomeni? Kako to razumeti?

Kvantna mehanika, ki se ukvarja z fiziko „mikro“ svetov je ugotovila, da obstaja nekakšno izvorno polje energije, kjer vse obstaja zgolj kot potencial. Torej obstaja kot nekaj, kar ni oblikovano, a ima sposobnost (potencial), da se lahko oblikuje. In to polje se oblikuje glede na impulz, ki vstopi vanj.

Človek je ne samo kemično, temveč tudi elektro-magnetno bitje. Od sebe oddaja in sprejema elektro-magnetne impulze. Če npr. stopite v prostor veselih ljudi, znate takšno vibracijo celo prebrati. In še več, z njo se začnete tudi usklajevati.

Če sedaj povežemo ugotovitve kvantne mehanike in človekovo elektro-magnetno delovanje ugotovimo, da ljudje posegamo v izvorno polje, če smo ali pa če nismo na to pozorni. Če povem drugače: tudi če Vam za zakon Privlačnosti ni mar, še vedno posegate v to polje in ga vzburjate (sprožate vibracije) na svoj način.

Izvor vzburjanja polja pri človeku se nahaja v njegovih mislih. Če se malo poigramo z besedo „vzburja“ pridemo celo do zanimivega spoznanja. Seksologi se strinjajo, da se osrednji del vsega skupaj pravzaprav dogaja najprej in predvsem v mislih. Da se tam vzburjenje začne … Simpatično, kajne?

A konkretno vprašanje o zakonu Privlačnosti je, zakaj včasih deluje, včasih pa ne? Če nas različni „mojstri“ zakona Privlačnosti učijo, da z njegovo pomočjo dobimo tisto, o čemer mislimo, zakaj se to pravzaprav tako redko zgodi?

No, stvar se tukaj zaradi našega omejenega razumevanja v resnici zaplete. Izvorno polje se preko zakona Privlačnosti namreč ne odziva neposredno na naše misli. Odziva se na naše vibracijsko polje, kamor so prevedene naše misli, čustva, ideje, navade itd. Temu s tujko rečemo paradigma.

Torej, zakon Privlačnosti nas zgolj povezuje z izvornim poljem. Tako neprestano privlačimo ustrezne ljudi, dogodke, materialne dobrine... , ki so seveda predvsem skladni z našo paradigmo in ne le z našimi mislimi.

Če to razumemo, potem lažje razumemo tudi to, da se ljudem, ki se šele začenjajo zavestno spoznavati z zakonom Privlačnosti pogosto zazdi, da ta zakon zanje enostavno ne deluje. Še več, zdi se jim, da bolj se trudijo, slabše je. Zakaj?

Gre za majhen trik na naši poti osebnega razvoja. Namesto, da bi poizkušali razumeti, kaj je potrebno v našem življenju (vibracijskem polju) urediti, nastaviti, popraviti, sprejeti, razumeti itd., začnemo zahtevati, da naj se zgodi točno to, kar smo si zamislil.

Ne glede na vse.

In resnici na ljubo, saj tudi se zgodi. Le težko to razumemo, ko nam stvari ne gredo od rok. Ko gre impulz od nas naprej v polje, se namreč spotoma filtrira skozi našo paradigmo in je na koncu, preden nas zapusti, usklajen (obrušen) z našimi prepričanji.

(Primer: Želimo denar, vendar smo bili vzgojeni, da so bogataši barabe. Ker pa mi nismo baraba in nam to veliko pomeni... dobimo bore malo. Kruto dejstvo ob tem pa je, da je med bogataši v resnici ravno toliko barab kot med reveži.)

Le če smo dovolj pozorni, če imamo dovolj motivacije, če nam npr. cilj dovolj pomeni ipd., potem impulz izvorne misli spravimo skozi vsa naša ostala prepričanja dovolj „surovega in neobdelanega“ ter ga nato sprostimo v izvorno polje energije.

Ker je življenje v fizičnem svetu pravzaprav življenje v polju zelo goste energije, je običajno potrebno kar nekaj časa, preden se energija v resnici oblikuje skladno z izvornim impulzom. Temu procesu v pogovornem jeziku pravimo, da moramo biti vztrajni, da moramo verjetni v svoje cilje, da moramo postati svoj cilj ipd.

Razprava o tem ali zakon Privlačnosti deluje ali ne je enaka razpravi o tem, ali zakon Težnosti deluje ali ne.

Seveda deluje. Le presoja o tem ali deluje ali ne, je v resnici posledica našega omejenega pogleda na celoto našega vibracijskega polja (paradigme), znotraj katerega živimo.

Torej, zastavimo si jasne cilje, verjemimo vanje, vztrajajmo, delujmo in se ob tem poizkusimo tudi kaj naučiti... Zakon Privlačnosti bo namreč opravil svoje ne glede na to, ali mi vanj verjamemo ali ne.

Vedno smo povezani z vsem. Nikoli nismo sami.

Pripravil: Edvard Kadič