Lebdenje (levitacija) je veliko bolj naraven pojav, kot se nam zdi. Še posebej pa kot ga razumemo tisti, ki smo šli skozi šolanje zahodnega izobraževalnega sistema. 

Poučili so nas namreč, da je gravitacija sila, ki deluje na vsa telesa na Zemlji (tj. znotraj gravitacijskega polja) in da v primeru, da želimo uiti gravitaciji, potrebujemo anti-silo.  

Torej, če želimo neko telo na zemlji spraviti v položaj lebdenja, moramo naj delovati z enako, vendar nasprotno silo, kot je sila gravitacije. 

Enostavno, mar ne? Da, vendar pa to ni nujno vedno tako.

Slika zgoraj (Henry Kjellson) velja za eno najboljših, sicer pa zelo redkih, upodobitev znanja budističnih menihov, ki s pomočjo zvoka premikajo večje predmete, kot so npr. skale. Na sliki vidimo na levi množico menihov, ki v točno določeni formaciji (pod točno določenimi koti) in z bobni v točno določenem ritmu, premikajo skale navzgor na hrib.  Z podobno (mogoče celo enako) tehnologijo naj bi se gradile tudi najstarejše piramide po vsem svetu.

Različni raziskovalci po svetu so že zdavnaj ugotovili, da je v obstoječi znanstveni paradigmi v zvezi s premagovanjem gravitacijske sile nekaj hudo narobe. 

Če si pogledamo samo čmrlje. Po nam "znanih" zakonih aerodinamike, čmrlj ne zadosti niti najbolj osnovnim pogojem letenja. Razen to, da ima krila in dejstva, da leti, je vse ostalo v nasprotju z znanstvenimi dognanji. 
Pa čmrlj vseeno leti.
 
No, ta čmrljeva skrivnost pa že dolgo ni tako velika skrivnost. Viktor Grebenikov, ruski znanstvenik, je že precej let nazaj skonstruiral napravo, ki uporablja enako "tehnologijo", kot jo uporablja čmrlj (in še mnoge druge živali). 

Gre za fazni zamik v izvornem polju, ki ga lahko imenujemo tudi izvorno vibracijsko polje (teorija strun se je zelo približala razumevanju tega polja) . Torej, čmrljeva krila ustvarjajo nekakšen dežnik okoli čmrlja v izvornem polju energije, da čmrlj dobesedno lebdi znotraj tega anti-polja. 
Za lažjo predstavo si lahko predstavljamo zračni zvonec, s katerim se pokrije potapljač in gre pod vodo. Kljub temu, da je pod vodo, še vedno lahko diha. In čmrlj lebdi znotraj "zvonca antigravitacije". To polje ustvarja mahanje kril oz. njihova posebna struktura, ki s svojo vibracijo posega v izvorno polje na takšen način, da se ustvarja antigravitacijski balonček okoli čmrlja. 
(Več o tem glej npr. David WIlcock ipd.) 

Spodaj je fotografija in krajši posnetek, kjer nam Jerry Decker pojasni to mogoče nekoliko bolj podrobno (v angleškem jeziku). 

Pred časom pa so v družbi Argonne Labs javnosti pokazali zanimiv video posnetek, ki prikazuje levitacijo tekočin na napravi, ki so jo razvili za NASO in simulira mikro gravitacijo.

Ta akustična levitacijska naprava uporablja dva zvočnika. Z njihovo pomočjo ustvarja zvok (zvočno valovanje), ki pa je rahlo nad frekvenčnim razponom, ki ga še zaznavajo človeška ušesa. Gre za frekvenčni pas cca 22.000 Hz, človek pa običajno zaznava območje od 20-20.000 Hz.

Ko sta zgornji in spodnji zvočnik pravilno nastavljena, ustvarjata par zvočnih valov, ki sta v popolnem nasprotju torej čisti interferenci in ustvarjata fenomen, ki mu v fiziki pravimo stoječi val.  

Na določenih odsekih (točkah) stoječega vala, poznanih tudi pod imenom nulta točka tj. točka, kjer val prehaja iz pozitivne v negativno vrednost, v polju ni nobene spremembe energije (neto vrednost spremembe je 0). 

Verjetno nismo več prav daleč, ko bo nekoč skrbno varovana skrivnost faznih zamikov in uskladitev frekvenc ponovno vstopila v naš vsakdan in nas osvobodila preživete fizikalne paradigme, ki jo pri življenju vedno bolj očitno vzdržuje naftni lobi.